CEZAM v Turčiji – Mladinska izmenjava z naslovom “Folk Tales through theatre language”

26

Lucijan Viher

Canakkale ali lončeni grad, ( canak = lončenina ,kalle = grad ) leži ob Bosporski ožini, 450 km jugozahodno od Istanbula in le 20 km od antične Troje. Tu smo bivali letos med 21. in 29. junijem. Nejc Sekol, Eva Stres, Nina Bezjak, Ana Goričan in Lucijan Vihar smo se udeležili mladinske izmenjave z naslovom »Ljudske pripovedke skozi gledališki jezik »

Začeli smo po običajnih pravilih programov ERASMUS+ in po nekaj dneh imeli medkulturni večer skupaj z Egipčani. Nina, Ana Eva in Nejc so pripravili predstavitveni film o Sloveniji (šolstvo, šport, zgodovina, kulinarika… ), čemur je potem sledila pogostitev in zabava. Naše partnerje v projektu, ki so pretežno iz muslimanskih držav ( Egipt, Palestina, Turčija ) smo opozorili na pršut in njegov izvor, a je bil krožnik s pršutom kljub temu po nekaj minutah prazen. »Res dober sir imate«, so hvalili in jedli pršut, tudi steklenica vina, ponudili smo rumeni muškat, lepo ohlajen in v steklenih kozarcih, se je posušila v nekaj minutah. In potem ples. Neverjetno, koliko skupnega imamo pri tem …
Še zmeraj smo pod vtisom obiska legendarne Troje. Najeli smo kombi in sami organizirali izlet, le Afnen iz Palestine in Aja iz Egipta sta se nam pridružili. Ostalim je bil izlet predrag, čeprav je prevoz in vstopnina na enega znašal 9. Eur. Troja. Iz zgodovinskih virov izvemo, da je mesto nastalo okrog 2200 leti pred našim štetjem, a tisti del o katerem govori Homerjev ep, je iz obdobja 800 let pred našim štejem. Nepoučeni obiskovalec bi lahko dobil občutek, da gre la za kup kamenja, a tisti, ki pozna zgodovino tega mesta in ve da stoji na mestu, kjer sta se pred 2800 leti spopadla Hektor in Ajhil ima občutek , da je na posvečenem kraju in se počuti kot del svetovne zgodovine. Dotakneš se kamna v zidu in pomisliš: Kdo neki je bil človek , ki ga je postavil na to mesto pred tisočletji. Afnen je ob povratku rekla, da ji bo ta dan ostal za zmeraj v spominu.
Ko smo se pred dnevi ob enih zjutraj odpravili iz Ruš protu Dunaju da bi ujeli jutranje letalo do Istanbula, se nismo zavedali, da je pred nami skoraj 18 ur potovanja. Iz Istanbula je namreč še dobrih šest in pol ur vožnje z avtobusom do Canakkal. Pa nas utrujenost naslednji dan ni motila, da si nebi z zanimanjem ogledali mesto, ko so nam gostitelji predstavili muzeje in znamenitosti mesta. Canakkale je očarljivo obmorsko mesto v ožini Dardanel nasproti polotoka Galipolli s stotinami kavarnic, restavracij z lokalno prehrano, trgovinic z tekstilom, čevlji nakitom ….Vrvež je čutiti na vsakem koraku. In če se oddaljiš iz tradicionalno Turškega starega mestnega jedra, spoznaš moderno in bogato univerzitetno mesto. Bolj kot Canakkale je znan Galipoli na drugi strani preliva, iz prve svetovne vojne, ko so tu potekale krvave bitke v katerih je padlo pol milijona mladih Novozelandcev, Avstralcev , Angležev, Francozov pa seveda Turkov. Žrtve so si enakopravno razdelili , padlo je 250 tisoč Turkov in približno toliko zavezniških vojakov. Na turški strani se je proslavil kot vojskovodja Kemal paša Ataturk, ustanovitelj moderne Turčije. Žal pa Ataturkova Turčija po skoraj 100 letih izgubila bitko z Erdoganovo Turčijo. Znašli smo se ravno sredi srditih volilnih nastopov politikov, ko je mesto bučalo od govornikov ene in druge strani. Rezultat je znan, Erdogan je zmagal. »Če hočejo sultana, pa naj imajo sultana », je resigniralo rekel Orkun, naš gostitelj in moj prijatelj s katerim sodelujeva že štiri leta v okviru Erasmus+ programa.
V programu našega projekta je pisalo, da ima slovenka ekipa seminar na temo »Demokracija in človekove pravice«. Seveda smo si pomagali z You tube-om in Wikipedio , za kar smo seveda rabili internet. Egipčani so imeli dan kasneje podobno predstavitev, a so tožili da nimajo interneta in ne morejo narediti predavanja. Internet je bil, samo ne v našem hostlu. Internet je zmeraj, če si pripravljen plačat kavo ali čaj v eni izmed prijaznih kavarnic v pristanišču. Še keks ti dajo k čaju, če prideš vsak dan. Res pa je, da smo imeli vsak dan težave z internetom v prostoru, kjer imamo delavnice. Problema z internetom naši gostitelji kar niso znali rešiti, a sami niso mogli storiti veliko. Internet je pač dober pokazatelj tega , kako dobro je družba urejena na tem področju.

Začeli smo z gledališkimi delavnicami, kar naj bi bilo sicer jedro našega projekta. Slovenska ekipa je predstavila Levstikovega Martina Krpana. Zaigrali smo ga skupaj Gruzinci, Turki, Egipčani. Daje bil Brdavs verjetno Turek jim nismo razlagali, morda pa to tudi ni res. Na koncu smo poželi velik aplavz, bilo je veliko smeha, še posebej ko je »mrtev« Brdavs, ki mu je Krpan odsekal glavo, vstal od mrtvih in se priklonil publiki.
Večer na mestni plaži ob kitari, kokakoli in vrvežu mladih v restavracijah v ozadju je izgledal nekoliko preveč počitniško, a smo tudi tu imeli »neko« obliko ERASMUS+ delavnice. Gorkan naš trener je vztrajal pri analizi preteklega dne. Da stvar vendarle ne bi izgledala dolgočasno, nam je Ruso iz Gruzije na koncu »analize »zapela tisto znano iz Titanika » My heart will go on ». Res lepo.

Naši gostitelji so sicer pripravili ta projekt, če se izrazim prijazno, nekoliko drugače kot smo ga vajeni v Evropi. Prva značilnost te »drugačnosti« je bila, da se je urnik vsak dan spreminjal. To je Gorkan , naš trener razložil tako, da je to mladinska izmenjava in da so spremembe običajne, sprejemljive, celo dobrodošle. Je pa res, da smo potem vsako jutro spraševali Elif ,njegovo pomočnico, kaj je danes na programu. Mhmmm je običajno rekla in potem dogo gledala v svoj mobi. »Moralo bi biti…. ampak bomo videli…« Delavnice kot jih poznamo v Evropi imajo veliko opraviti z vsebino, s papirjem , tablo, plakati, timskim delom, zaključnim referatom…V Turčiji je bilo drugače, precej drugače.

»Turška kuhinja je najboljša na svetu« je rekel Ahmed, Egipčan, ki sicer študira na Madžarskem. Ko sva stala v vrsti v kantini, sem ga dražil z besedno igro : »Are you hungry because you are from Hungary ?«, Temu je potem sledil odgovor »I’m so Hungry I would eat a Turkey ». Ni smešno , če ne razumeš angleško. Jedli smo v nekakšni ulični restavraciji, ki bi ji mi rekli kantina, ali menza. Vzameš krožnik in teti za pultom s prtom pokažeš eno od 10 ponev z različno hrano / riž, fižol, krompir, piščančje meso …. teta to naloži z veliko žlico na krožnik in to vajo ponovi še dvakrat in krožnik je poln. Pri mizi te čaka konzerva vode, jedilni pribor in skodelica s feferoni. Hrana res ni bila slaba, posebej feferoni so lepo zarezali med različne okuse turške kuhinje.

Zadnje dneve smo porabili kar nekaj turških lir za obisk »Doner » restavracij in seveda trgovinic. Domov je vendarle treba prinesti nekaj spominčkov. Ko sem naši ekipi povedal da imajo v Canakkal-ah bazar, so bili navdušeni nad idejo , da ga obiščemo. Preskočili so tisti del z zelenjavo in sadjem, siri in kar je še nezanimivega blaga in se popolnoma osredotočili na del tržnice s čevlji, tekstilom konfekcijo, modnimi dodatki…. Najbolj navdušeni so bili nad cenami. Vrednost turške lire je v zadnjih dveh letih zelo padla.

Egipčani so bili včeraj čisto iz sebe, ko jim je naš gostitelj Orkun povedal, da jim bo povračilo potnih stroškov nakazal na TTR organizacije, ki jih je poslala na mladinsko izmenjavo. Kaj pa je narobe s tem, sem vprašal Ajo, Egipčanko, ki študira na Siciliji. Nam zmeraj nakažejo denar na TTR, sem ji povedal. Če bo Orkun nakazal denar na egiptovsko organizacijo ERASMUS+, tega denarja ne bomo mi nikoli videli, je rekla. Na tej točki se potem pokaže koliko zaupanja imajo udeleženci v svojo organizacijo pa seveda tudi, katera organizacija resno misli in pozna Erasmus+. Ne zgodi se malokrat , da ta program , ki ima sicer nadvse pozitivne cilje , kjer se mladi spoznavajo in pridobijo nove kompetence neformalnega izobraževanja in ki je temelj za tolerantno izmenjavo mnenj med mladimi, nekatere organizacije razumejo le kot sredstvo za zaslužek.

Ko smo se zadnji dan poslavljali, solze udeležencev kar niso nehale teči. Pa ne da bi nas gostitelji povabili na skupinsko rezanje čebule, ne, iskrena, čista žalost, da je izmenjave že konec je sprožila neusahljivo reko solz. Konec ! Tako hitro je minilo, spet se vidimo, se obiščemo, zagotovo, mogoče že jutri, samo da pridemo domov in takoj obiščemo eden drugega…. Kolikokrat sem to že slišal ? 23 krat ! Kolikokrat sem po tem še srečal koga iz preteklega projekta ? Enkrat, lani Mangirdasa in Litve, ki je prišel drugič na naš projekt EST.
Zjutraj, zelo zgodaj zjutraj, ko Istanbul še spi, smo bili mi, CEZAM-ova ekipa, že na raziskovalnem pohodu. Doma je treba pokazati da smo bili v Hagia Sopfiji, Topkapi Saray-ju , kot se imenuje sultanova plača, nekdanja plača bizantinskih cesarjev….in potem še dol do Zlatega roga, do gugajočega mostu Galata … vse smo hoteli videti. Vendar pa, enkrat je treba tudi narediti piko. Mladinske izmenjave “Folk Tales through theatre language« je konec. Srečno smo prispeli domov.